Prvič sem začela resno razmišljati o botoksu, ko sem opazila, da imam med obrvmi skoraj ves čas zarisano tisto navpično črto, tudi ko nisem bila prav nič slabe volje. Sprva me ni preveč motila, ampak sčasoma sem jo začela opažati na vseh fotografijah. In potem so mi ljudje kar naprej govorili: Si kaj jezna? pa nisem bila. Bila sem čisto dobre volje, le moj obraz tega ni kazal.

Najprej sem se poglobila v temo. Prebrala sem članke, prebrskala forume, vprašala nekaj znank, ki so že imele izkušnje z botoksom. Večina jih je rekla, da jim ni žal in da jim je prav olajšalo počutje, ker so se končno počutile, kot da njihov obraz izraža to, kar čutijo.

Naročila sem se na posvet pri zdravnici, ki mi je vse lepo razložila, da botoks ne ‘zamrzne’ obraza, če se ga pravilno uporablja, da traja nekaj mesecev, da so možni rahli stranski učinki… Vsega tega sem bila že prej vajena iz raziskovanja, a je bilo dobro slišati še v živo od strokovnjakinje.

Poseg je trajal pet minut. Nekaj drobnih pikic in to je bilo to. Nič posebne bolečine, morda malo neprijeten občutek, ampak čisto znosno. Rezultati so se začeli kazati po nekaj dneh. Črta med obrvmi se je zgladila, obraz pa je še vedno ostal moj, le bolj spočit in bolj odprt.

Zdaj, ko je učinek trajal dobre tri mesece, razmišljam, da bom šla še enkrat. Ne zato, ker bi hotela postati nekdo drug, ampak ker mi je všeč občutek, da izgledam tako, kot se počutim. Botoks ni čudež, je pa zame majhna pomoč pri tem, da se v svoji koži počutim bolje.

Od takrat tudi drugače gledam na estetske posege. Prej sem mislila, da gre vedno za drastične spremembe, zdaj pa vidim, da gre lahko samo za subtilno osvežitev. Botoks mi ni spremenil obraza, mi je pa dal tisti droben zagon samozavesti, ki ga včasih potrebuješ. In ja, včasih je prav, da nekaj narediš samo zase.…