Ko sva s punco dobila najinega prvega otroka, je bilo prvih nekaj mesecev kar težkih. Otrok je seveda rabil nenehno pozornost, kar pa je seveda čisto normalno in nama to niti malo ni bilo težko. Pri temu pa sem jaz hodil v službo, ona pa je ostala doma in se trudila, da bi preživela neprespane noči, ter tiste prve otrokove zobe, prehlade in podobno. Kmalu pa sva prišla do trenutka, ko sva morala razmišljati o temu, kdo bo pazil na otroka, ko se oba vrneva v službo. 

Prva dilema za varstvo otrok je bila ta, ali se odločiti za klasičen vrtec, ali za hišno, oziroma zasebno varuško. Vrtec je imel svoje prednosti, na primer socializacija, ki je zelo pomembna za razvoj pri otroku. Ampak punca je imela svoje dvome, če bo tam otrok sploh dobil zadosti pozornosti. Po drugi strani pa je varuška oseba, ki ji moraš 100% zaupati, ker bo sama z otrokom. Zaradi tega je bila ta začetna odločitev precej težka. Seveda pa sva za najinega otroka želela samo najbolje.

Glede na to, sva se na koncu odločila kar za vrtec. To so nama predlagali tudi najini starši, katerim pa sva lahko seveda zaupala, saj so imeli z vzgojo veliko več izkušenj, kot midva, ki sva se s tem srečala prvič. 

Tako sva končno izbrala ustrezno varstvo otrok, torej vrtec, ter se oba vrnila v službo. Z leti pa nama je bilo prav zanimivo gledati, kako je otrok rasel, ter tudi v vrtcu napredoval. Videla sva lahko tudi, da je bilo to varstvo otrok v bistvu precej dobra ideja. Igral se je lahko s svojimi vrstniki, ter se na ta način socializiral, kar pa je precej pomembno za otroke. S časom je tudi pridobil nekaj prijateljev, o katerih je govoril tudi doma. Zato sva zelo vesela, da sva se odločila za to vrsto varstva. …